Search

Splav in čustva ob izgubi otroka

O boleči temi splava in izgubi otroka se še vedno govori premalo! Sploh, ker žalujejo tako ženske kot moški (kar na žalost redkeje prepoznamo), zaradi česar je pomembno v tem težkem obdobju misliti na oba!


Spregledano soočanje z bolečino, krivdo in občutkom nemoči namreč vodi v prepogosto kompenzacijo, s katero se par še močneje oddalji - tako od sebe kot drug od drugega - saj uperi vse svoje moči v pridobitev občutka učinkovitosti/moči in uspešnosti na drugih področjih, namesto da bi se ukvarjal z realno težo, ki jo je prinesla izguba (takrat se npr., "zakopljemo v delo", odločimo za popolno prenovo stanovanja, pretirano telovadimo, družimo, ponočujemo, impulzivno odločimo za novega otroka, ...).


Zato predlagam, da se sprehodimo čez različna obdobja čustvene plati izgube, da bi se izognili dodatnim zapletom v teh težkih časih.


Prva reakcija na splav je navadno šok stanje, ki ga mnoge opisujejo kot stanje brez pretiranih čustev, ampak prej poln praznine. Odziv je precej pričakovan, saj smo v trenutku soočeni z veliko spremembo na katero se še ne zmoremo (čustveno) odzvati. Reakcija je glede na potreben odziv povsem "funkcionalna", saj se je potrebno prvo kot prvo najprej fizično zaščititi  - torej v čim krajšem času obiskati zdravnika, kjer bodo ali poskusili zaustaviti proces ali poskrbeli, da čim bolj varno prestanemo izkušnjo splava.

Ne glede na to ali gre za spontani ali načrtovani splav, izjemno nezaželen ali zaželen zaključek nosečnosti, pa se lahko pri obeh pojavljajo podobni odzivi po njemu:

Ko se vrnete domov, se navadno ustvari prostor za soočanje z izgubo. To je obdobje, ki traja dlje časa od prvega - včasih tudi več let, saj gre za obdobje žalovanja - in se odvija pri vsakemu posamezniku na edinstven način. Takrat se praznini pridružijo čustva, ki nikakor niso vezana le na žalost, ampak pokrivajo širok spekter žalovanja, ki se pri vsakemu posamezniku zvrsti drugače, edinstveno (spodaj navajam vrstni red, ki ni nujno enak za vaš primer):


1. Zanikanje in izolacija

"To se ne dogaja", "Pustite me vsi na miru" - pogoste misli, ki se navadno pojavijo med prvimi ob izgubi, odsevajo posameznikov obrambni odziv na splav. Takrat se trudimo na vso moč obvladovati količino čustev, ki se zgrne nad nas. Zdi se, da s pomočjo zanikanja omilimo začetni udarec šok stanja in goro čustev (ki nas pogosto ponesejo skozi obup, izgubo smisla in zaupanja v svet). In prav zaradi te obrambe lažje prestanemo prvi naval soočanja z izgubo.


2. Jeza

"Jezim se na vse po vrsti ... in navadno končam v solzah" - po določenem času soočanja z izgubo, nas resničnost prisili, da začnemo sprejemati dejstva. Trenutek soočanja pride (za večino) mnogo prehitro, v smislu, da še niso pripravljeni spustiti in sprejeti stanja v katerem so se znašli, zaradi česar se namesto tega prebudi jeza. Prihaja iz naše razgaljenosti in nemoči, ko skušamo občutek ranjenosti in ranljivosti prekriti z nasprotjem - agresijo, močjo, jezo. Mnogi so v tem obdobju zelo naporni, ker stresajo svojo jezo na "vse kar jim pride na pot", čeprav reakcija ni vedno upravičena. Takrat je izjemno pomembno, da ljudje okoli nas vedo kaj se dogaja in nam ponudijo varen prostor za predelovanje izgube.


3. Obžalovanje in premlevanje

"Če bi/ne bi storil/a ... , bi bila danes mogoče še noseča, ..." - ko smo prisiljeni izpustiti kontrolo nad situacijo in se soočiti s tem, da dogodek ni več v naši moči, se pogosto pojavijo obžalovanja. Vse kar nam je ostalo od dogodka so le še spomini, ki jih (včasih obsesivno) premlevamo in iščemo trenutke, kjer bi lahko storili drugače. Gre za ponoven poskus soočenja z bolečino, da smo izgubili nekaj kar nam je tako dragoceno.

Premlevanju se običajno pridružijo še občutki krivde, ker začnemo verjeti, da bi lahko vplivali na razplet, če bi le ... čeprav tega odgovora ne bomo nikoli zares dobili.


4. Depresija

"Vem kako nekoristen/a sem, ampak se ne morem pobrati ", "Kaj če bom s svojim počutjem uničil/a vezi s svojim partnerjem/drugimi otroci, ..." - tako splav kot druge izgube v nas prebujajo globoke občutke žalosti, zato je povsem normalno, da se v procesu žalovanja pojavi tudi obdobje depresije. Na nek način bi lahko rekli, da takrat zadenemo "dno" od katerega vodi edina pot samo še navzgor - s tem, da vsak različno časa postoji na vsaki "postaji".

Nekatere žalost povsem posrka vase, v smislu, da jih močno izčrpa in zavije v skrbi. Stanje je potrebno prepoznati in se nanj odzvati - če dobijo več povratnih potrditev, da so ljubljeni, sprejeti takšni kot so, se začnejo občutki slej ko prej umikati. Drugi bolj zase, pri sebi predelujejo globoko žalost in je ne pokažejo preveč navzven, ampak je zanje enako pomembno, da imajo ob sebi ljudi, ki jih podpirajo in razumejo.


5. Sprejemanje

"Za vedno te bom nosila v srcu, ampak te zdaj spuščam, da lahko zaživim naprej," - faza, ki ostane pri nekaterih vedno nedosežena. Ko (in če) zmoremo sprejeti izgubo, se bolečina in žalost pomakneta v ozadje (čeprav ni nujno, da izgineta), v ospredje pa stopi večja pomirjenost z dogodkom. Mnogi pravijo, da ne boli več na enak na način, da lažje govorijo o izkušnji, sprejemajo ljudi, ki so noseči okoli njih in dobivajo otroke, ...


Pomembno je razumeti, da prideta splav in kasnejša izguba otroka tako nenadno in travmatično, da se bolečina včasih zareže veliko globlje kot morda pri kakšni drugi izkušnji izgube. Zato se, v kolikor čutite, da vas izguba močno obremenjuje in ohranja v stanju nemirnosti, priporoča psihoterapevtska obravnava.


Za vse, ki bi potrebovali pomoč, sem dosegljiva na email: tara.psihoterapija@gmail.com




281 views

telefonska: 040 555 608
email: info@toula-online.com

 

​© 2020 by Toula.

  • Facebook - White Circle
This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now