Search

Dnevnik priprav na porod

Updated: May 27

Radost in objem hvaležnosti - po Blessingwayu

Danes sem dovolila radosti, da steče skozi mene. S pomočjo nežnih ritualov, ki so se vrstili že odkar sem vstala, sem se v nekaj urah pripeljala do točke, da sem sredi sobe divje in povsem svobodno poplesavala na hitre ritme pevke Lizzo – nekaj, kar v tem hipu niti nisem pričakovala, da bom še pripravljena početi.

Čutila sem svobodo, radost in popolno odprtost. In se polnila s samozavestjo, ki me v samem bistvu strašansko pomirja.

Čutila sem tudi svoj trebušček, ki me niti malo ni oviral pri gibanju.

In potem, kar naenkrat, tudi tisto povezavo o kateri vsi govorijo - tisto globoko vez z dojenčkom in iskreno veselje, da prihaja, oz.da je že skoraj tu.

Videla sem svoje veselje in čutila pričakovanje.

Videla sem svojega partnerja in čutila najinega dojenčka kot sad ljubezni, kot zavestno odločitev in močno željo, ki se nama uresničuje. In se kar tako, povsem nepričakovano, znašla v


objemu hvaležnosti.

Iz srca sem hvaležna zate, detece … in prav nič se ne bojim najinega velikega dne.

Pripravljena sem, da s skupnimi močmi izvedeva ta prehod. In zaupam, da nama bo šlo res dobro, kakorkoli bo že.



Solze, spremembe in transformacija - v pripravi na Blessingway


Ne moreš občutiti le tistega kar je tvoje, ampak si v stiku z vsem kar je, ne glede na to koliko boš temu dovolil postati/biti del tebe.

Kdo bi si mislil, da nosim v sebi toliko solz? Okupirana z dnevnimi opravki, jih namreč skoraj ne zaznam … A, vendar, solze katerih izvora ne poznam, izkoristijo sleherno priložnost, da stečejo po mojih licih, ko jim za to ponudim prostor. Občuti se kot da takrat nebo nad menoj v hipu potemni in oblaki spustijo na tisoče drobnih solz, ki spokojno tečejo v potokih in oznanjajo spremembo. Takrat v sebi začutim eno primarno povezanost in nekakšno težo, ki me (najbrž) spremlja že dlje časa … in potrebuje prazen prostor, predvsem mir, da se lahko sploh pokaže. A, ko mi uspe, začnejo v valovih pritekati občutki žalosti, ganjenosti, nežnosti, … ki me s svojo iskrenostjo spominjajo na to, da sem res samo človek, ki kljub vsemu trudu, da bi se zaščitila pred zgodbami, strahovi, pritiski in pričakovanji, … ne morem mimo dejstva, da sem


le človek, ki čuti vse kar se dogaja okoli mene. Ko se tega zavem, se v meni odpre novo polje. Dovolim si čutiti vse tisto kar me gane, zaradi česar mi je tudi hudo. In ugotovim, kako veliko je teh vsebin. Sploh v zadnjem letu, ko je vse naokoli toliko stisk pred katerimi si je težko zatiskati oči … in še težje prepričati srce, da se ne bi odzvalo … Sem bila res tako naivna in verjela, da se temu lahko izognem? Saj vendar nisem mati narava, da bi ustvarjala vremenske pojave … ampak le oblak, ki po spletu okoliščin nosi v sebi enormno količino padavin. Sem le delček velike celote … katerega del si tudi ti.

Sem se torej ves ta čas spraševala, kako se zaščititi pred dežjem, namesto da bi se učila kako biti v njem? Ker odgovor gotovo ni skrit v izmikanju, kontroliranju ali ustavljanju le tega, temveč v učenju, kako živeti z njim. Da se naučimo skrbneje oblačiti, umakniti kadar je premočan … in konec koncev celo plesati v njem ... kar bi z drugimi besedami lahko opisali kot znati »ostati z njim dokler ne mine«.

To je zame glavni izziv čuječnosti, biti »tu in zdaj«, v momentu. Ki terja, da sežemo v svoje globine, v


kraljestvo neotipljivih razsežnosti, mnogo dlje od besed, in si dovolimo čutiti. Ki terja, da si upamo čutiti kar nosimo v sebi in temu tudi pustimo biti.

Šele takrat se lahko sprejmemo kot čuteča bitja, ki utripamo, dihamo in ustvarjamo lasten ritem v skladu s kolektivnim. In šele takrat lahko soobstajamo v harmoniji z vsem kar nas obdaja.

Iz te perspektive mi je zdaj povsem razumljivo od kod toliko solz … saj pripovedujejo zgodbo, ki ni


le moja, ampak tudi tvoja in naša.

Prihajajo v miru, da bi mi pomagale izkusiti zdravilen učinek soočenja s svojo ranljivostjo. Da bi videla lepoto, ki se skriva v spuščanju in sprejela svoje sence pred katerimi tako hitro ustvarjam iluzijo prepričanja, da je lažje zbežati. In me nežno vabijo, da grem napovedujoči se spremembi naproti, da se bom še naprej učila o začetkih in koncih, o neizbežnih mejnikih v človeškem življenju. Ter o umetnosti prehodov, kako jih ustvarjati in iti skoznje,… in biti svobodna.






109 views0 comments

Recent Posts

See All